-ČLOVEK-

majhen si človek
ko napenjaš svoje kite
z njimi drobiš – v prah
vse svoje mite
majhen
ko velikim očem
zreš v vesolje
a se važiš
ko stopaš čez zvezdno polje
majhen si človek
v svoji pošasti iz železa
med stolpi
in zidovi iz zlata
majhen



…za vekami se mi rojevajo svetovi…v istem akvariju vesolja…tisoč različnih galaksij, nešteto pokrajin in neskončno časovnih oblik, podob, ljubezni, solz,… …danes jih prepoji nebeško modra…čez sto let dodam oblake in čez dvesto morda tisto drobceno sol življenja…nikoli zares končana slika…v vsej svoji širini in modrosti nikoli dokončno oblikovana duša,… …tako neustavljivo privlačna…a vse od nekoga k nekomu beži…ali lahko s svojimi nadčloveškimi upi še prestopiva mejo…okvir ki naju loči… …človek… to mikroskopsko seme vesolja…