JASMINA ROJC se je rodila 12. oktobra 1988 v Šempetru pri Gorici. Osnovno šolo je obiskovala v Dornberku. Pri 15. letih, ko se je vpisala v srednjo šolo, se je zanjo začelo obdobje intenzivnega slikanja in likovnega izobraževanja. Obiskovala je Umetniško Gimnazijo v Novi Gorici, likovna smer. Sedaj študira slikarstvo v Benetkah na Accademii di Belle Arti, pod vodstvom profesorja slikarja, Igorja Lecica. Pripravila je že vrsto samostojnih razstav, razstavljala na skupinskih in sodelovala na likovnih kolonijah tudi v mednarodnem prostoru. Slika predvsem na krajinsko tematiko. Na motiv stvarne, resnične krajine se slikarka odziva subjektivno in ga doživlja kot možnost večpomenske, predvsem pa sporočilne, simbolne vsebine. Trenutno živi in likovno ustvarja v Benetkah in Zaloščah. SAMOSTOJNE RAZSTAVE • April 2007, prostori firme SLO CAP, Sežana, Prva samostojna razstava • Junija 2008, bar Aurora, Trg Sv. Marka Benetke, Connecting people • Septembra 2008, Galerija nad Mestno knjižnico Idrija, Povezave • Januar 2009, Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica, Pogled v daljavo • Februar 2009, Hiša kulture Šmartno, Potovanje • Marec 2009, prostori firme Prima linea, Buttrio (Italija), Le scale • Junij 2009, galerija Tir-Mostovna, Nova Gorica, Stopnišča • September 2010, galerija Stolp na vratih Štanjel, Pogled iz mojega okna SKUPINSKE RAZSTAVE • Junija 2008, Galerija Otvorenog univerziteta, Subotica (Srbija), Obojeni tonovi 9 • November 2008, Gospodarsko razstavišče – Ljubljana • September 2009, skladišče soli Monfort, Portorož, razstava ex-tempora Piran 2009 • November 2009, galerija Vipavski Križ, Kolaž • Julij 2010, Galerija Otvorenog univerziteta, Subotica (Srbija), Obojeni tonovi 11 • Avgust 2010, Piran, Gledališče Tratini, razstava II. Piranski maraton štafelajskega slikarstva • Avgust 2010, Sečanj (Srbija), »Gest« • September 2010, Trst (Italija), Gopcevich Palace, Artefatto 2010 Candy World • September 2010, Nova Gorica, Točka ZKD, Razstava I. Ex tempore Kromberk 2010 • Oktober 2010, Spodnje Duplje, Graščina Duplje, razstava XI. Slikarskega ex-tempora Duplje NAGRADE: • 1. nagrada Ex tempora Kromberk 2010, september 2010 • 1. velika odkupna nagrada XI. Slikarskega ex-tempora Duplje, september 2010 LIKOVNA KRITIKA: Jasmina Rojc je mlada slikarka, ki šele zaključuje svoje študijske obveznosti na Accademii di Belle Arti v Benetkah, a že preseneča s svojimi deli in z vsesplošno likovno angažiranostjo, saj je pripravila že vrsto samostojnih razstav, razstavljala na skupinskih in sodelovala na likovnih kolonijah tudi v mednarodnem prostoru. Njena tematska izhodišča so raznolika, hkrati pa klasična. Cvetje, tihožitje in druge figuralne kompozicije so postavljene v središče njenih ustvarjalnih prizadevanj. Obravnavane so tako, da pri likovni interpretaciji ohranjajo svojo prepoznavnost, hkrati pa slikarka vanje vključuje osebna občutja in doživetja, predvsem pa prepoznavne vsebine vodi v simbolne in nadrealistične razsežnosti. Tako jih spreminja v novo, avtorsko intimistično podobo in jim daje nov pomen. Njena likovna snovanja so se začela z upodobitvami rož in drugih tihožitnih motivov, za katere je iskala veristično podobo. Študij jo je pripeljal v Benetke, kjer se ni srečala le s specifičnim, veličastnim mestom in njegovo umetnostno zgodovinsko zakladnico, temveč tudi z ljudmi, ki ga oživljajo in mu dajejo utrip. Jasmina Rojc jih je opazovala; predvsem njihovo gibanje, njihove korake, vrvež, ki se je kot nekakšen ritual odvijal in preplavljal mesto v jutranjih in večernih urah. Koliko različnih ljudi, koliko različnih življenjskih zgodb! Slikarko je zanimala drža njihovega telesa, njihovi gibi, manj pa njihovi obrazi, zato jih je v nekaterih kompozicijah upodabljala celo kot torze. Ker je bilo prav gibanje v središču njenega ustvarjalnega zanimanja, je ob kontrapostu svojo pozornost posvečala tudi oblačilom, njihovim gubanjem, ki so posledica spreminjanja drže telesa. In prav z valovanjem draperije, za katero se včasih zdi, da je »zraščena« s telesom, je dodatno objektivizirala gibanje samo. Mostovi s stopnicami so postali druga slikarkina motivna fascinacija. Na to temo je najprej ustvarjala risbe, nato pa kompozicije prenesla na slikarska platna in ustvarila cel cikel variacij na izbrano temo. Skupna značilnost njenih stopnišč je, da se vedno pnejo nekam v neskončnost, kar je avtorica, z odličnim obvladanjem perspektive, nazorno prikazala. Vsa stopnišča pa vodijo v svetlobo, ki jo slikarka »lovi« iz ozadja. Ob takšnih rešitvah se motivna iztočnica iz povsem realnih sfer seli v simbolne dimenzije. Pot v neskončnost in svetloba govorita o njih, sicer pa je že samo stopnišče simbolni objekt. Je prispodoba napredovanja v znanju, vzpona v spoznanje in zdi se, da ni postal le klasični, obči simbol vzpenjanja, ampak tudi slikarkina osebna izpoved in hkrati dokaz o njenem ustvarjalnem napredovanju. Stopnišče ima lahko tudi negativen vidik, saj predstavlja pot navzdol, vendar je ta v tem primeru povsem izključen, saj njene stopniščne poti vodijo vedno k svetlobi. S svetlobo se začenja tudi niz slik na krajinsko tematiko. Na motiv stvarne, resnične krajine se Jasmina Rojc odziva subjektivno in ga doživlja kot možnost večpomenske, predvsem pa sporočilne, simbolne vsebine. Svetloba biva v neskončnosti slikovne iluzije, sveti iz ozadja, ožarja elemente pripovednosti oz. izpovednosti. V nekaterih slikah Jasmine Rojc pa so svetlobni prameni koncipirani kot nekakšne silnice, kot poti, ki se stekajo v skupno točko. To so časovnice, lahko bi jih poimenovali tudi »svetlobnice«, ali pa žarke veličastne in brezčasne svetlobe. V krajinah ni le svetlobnega vira ozadja, ki vnaša posebno, svečano, včasih celo mistično učinkujoče vzdušje oz. dodaten, duhovni naboj, ki ga premorejo njene krajine. V njih ima sorodno sporočilo tudi horizont, bolj ali manj jasno začrtana linija, ki deli dogajanje na slikovni površini na tisto v prvem planu in ono zadaj, na spodaj in zgoraj, lahko bi tudi rekli na površino in globino. Vse to daje njenim krajinam globlji pomen, skratka duhovno razsežnost. Glavni akterji dogajanja v krajinski motiviki so drevesa. Ta niso le sestavni, povsem naravni del krajinske stvarnosti, temveč tisti element, ki velja za enega najbogatejših in najbolj razširjenih v simboliki. Je simbol življenja, element, ki se dviga proti nebu oz. predstavlja dialog med zemljo in nebom. Drevo simbolizira tudi razsvetljenje, spoznanje, in Jasmina Rojc nenehno prihaja do novih spoznanj, tako likovnih kot povsem življenjskih. Še mnoge druge simbolne pomene prinaša drevo, a zdi se, da se omenjeni izrazito nanašajo na zgodbe o drevesih, ki jih piše slikarka Jasmina. Drevesa povezuje v gozdni ekosistem in svoje ustvarjalno zanimanje usmeri predvsem v debla. Obravnava jih polnoplastično, pričara njihovo bogato površinsko strukturo, pri tem pa se poslužuje vizualizacije s pomočjo tonskega stopnjevanja in iskanja žlahtnih nians posameznega barvnega imenovalca. Nekateri njeni gozdovi živijo povsem subjektivno koloristično življenje, deviantno od naravnega, vedno pa kot prostorska iluzija, v katero so naseljena mogočna, skoraj kiparsko obravnavana drevesna debla. Jasmina Rojc skuša gledalcu posredovati iluzijo, ki zaživi v celovitem, vsestranskem odnosu med površino in globino, med začetkom likovne zgodbe in njeno (nes)končnostjo, med materialno realnostjo in prividno predstavnostjo. Čeprav so njena dela vpeta v širok okvir realističnega pojmovanja, je v likovni interpretaciji prisoten tudi dialog med realističnim in abstraktnim, med fragmentom in celoto. Konkretno stvarne temelje nadgrajuje v nadrealizem, jim daje pridih metafizičnosti, včasih pravljičnosti, mističnosti ali fantazijskosti, ali pa se odloča za dramatizacijo atmosferskega stanja, skratka likovno življenje in sporočilo njenih slik ni le vzpostavljanje paralelnega stanja stvarnega sveta, temveč iskanje presežnih vrednosti. Jasmina Rojc svoja likovna snovanja najraje uresničuje v oljni slikarski tehniki, občasno pa ustvarja tudi v akrilu. Zaveda se čarov klasičnega slikarskega medija in izraznih možnosti, ki jih poseduje. Vselej znova jo navdušuje žlahtnost oljnih barv, njihov poseben karakter, njihova jasnost, mehkoba, lazurnost. To so kvalitete, ki jih avtorica odkriva in osebno nadgrajuje oz. izpostavlja. Njen kolorit je raznolik, bogat, vendar se avtorica pri posamezni sliki na nek način tematsko omejuje na posamezne barvne vrednosti, s katerimi vzpostavi želeno atmosfero. Zunanjo barvno klima namreč vedno podreja subjektivni izraznosti in sporočilnosti. V praksi dosledno uporablja likovno teoretska in hkrati naravna načela gradnje slike, anatomijo narave v vseh njenih pojavnih oblikah, ali pa človeka, kadar se odloča za njegovo upodobitev. S premišljenimi linijami riše konture elementov svoje pripovednosti, z barvami ustvarja občutene prehode, harmonije, senčenje in svetlobno stopnjevanje, vselej pa uresničuje tudi barvno modelacijo in barvno modulacijo. S premišljeno, drobno in prefinjeno potezo povzema številne vizualne podatke, včasih pa se pri beleženju sprosti, kar se kaže predvsem pri slikanju narave. Pri tem se zdi, da želi poudariti njen vitalizem. In vendar poteza nikoli ne uide izpod slikarkinega nadzora. Jasmina Rojc je slikarka, ki še ni zaključila formalne izobrazbe, s katero si bo pridobila akademski naziv. Kljub mladosti, pa je slikarka, ki ve, kaj hoče. Je avtorica, ki v klasičnih slikarskih tehnikah in tradicionalnih motivnih izhodiščih najde svojo likovno zgodbo. Čeprav njena dela predstavljajo iskanje v več smeri, kar je tudi posledica menjave profesorjev in bogatenja z novimi življenjskimi spoznanji, ki vplivajo na njen likovni izraz, pa je že sedaj jasno, v katero smer bo krenil njen slogovni razvoj. Je ustvarjalka, ki potrebuje stvarni svet, a ne zato, da bi ga opisovala, da bi beležila njegovo ilustrativno podobo, ampak zato, da bi se z njim izražala, da bi preko njega sporočala globlje vsebine. Motivni impulzi zunanjega sveta so ji pot k interpretaciji slikarskega (materialnega) in duhovnega občutenja ter prenosa v osebne, sublimne sfere. Anamarija Stibilj Šajn