avtor:
Jože Ambrož

spletna stran:

ustvarja:
LIKOVNA UMETNOST, LES, NAKIT

Avtor se predstavi...

Sem Jože Ambrož, mizar, oče, mož in tisto, kar nosim najgloblje v svoji duši - umetnik. Najbolj me privlači vse, kar je povezano z lesom, zato tudi največ ustvarjam v lesu. Pa tudi slike (olje na platnu), ki prihajajo izpod mojega čopiča, se največkrat dotaknejo tematike - les. Sicer pa največ izdelujem umetniške predmete iz lesa.

Opis, kot je bil sestavljen za otvoritev moje razstave, leta 2014: Jože se je rodil pred 50-imi leti in je svoje otroštvo preživljal v Litiji. Že od malih nog so ga zanimale slike, zaradi česar se je tudi sam začel preizkušati v risanju in slikanju. Ko je hodil v osnovno šolo v Litiji, sta ga likovni pouk učila slikar Polde Mihelič in kipar Zlato Rudolf, ki je bil zelo dober učitelj, saj je bil izredno prizadeven in se je veliko ukvarjal z učenci, ki so hodili na likovni krožek. Prva razočaranja je Jože doživel, ko je, zaradi sive mrene, ki jo je imel od rojstva, spoznal, da ne bo mogel slikati v naravi, saj mu je svetloba povzročala ne malo težav in mu zelo oteževala vid. Naravo pa je imel rad, zato je bilo to znaj zelo veliko razočaranje.\r\nPo osnovni šoli se je vpisal na srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani, kjer je uspešno opravil sprejemne izpite. Žal pa mu je, zaradi slabih ocen, zmanjkalo poguma in je šolo predčasno zapustil. Nato se je preusmeril v Škofjo Loko, kjer je obiskoval poklicno šolo za mizarja in se po končanem šolanju zaposlil v Lesni industriji Litija. Tam je delal 30 let v kolektivu, ki je bil za mladega človeka popolnoma nespodbuden glede ustvarjalnosti... Delo na normo, nizka plača in težko delo mu je jemalo voljo in čas, da bi se še naprej posvečal ustvarjalnosti na likovnem področju. Tako v službi kot doma se je moral maksimalno posvečati mizarskemu delu, zaradi potrebnega zaslužka. Zelo pogosto pa je bil naprošen tudi za pomoč pri sosedih, sorodnikih in znancih. Tudi domače nespodbudno okolje mu je jemalo voljo do umetniškega ustvarjanja, saj se ni čutil sprejetega pri tem delu. Vse to ga je pripeljalo do tega, da je bilo zanj slikanje le še oddaljen spomin... Prepričan je bil, da nikoli več ne bo prijel za čopič in da je njegov način življenja samo še v mizarstvu. Celo slikarsko stojalo, ki ga je nekoč uporabljal, je razžagal in vrgel v peč, saj je mislil, da ga ne bo nikoli več potreboval... Veliko let je tako samo razmišljal o tem, kako je včasih slikal..., dokler se ni zgodila nesreča, ko si je v službi poškodoval prst in ostal nekaj mesecev na bolniški. Zaradi tega dogodka je bi precej nesrečen, saj ga je čakalo mizarsko delo, ki bi ga moral v kratkem dokončati. Ampak menda je tako, da so tudi slabe stvari vedno za nekaj dobre in v tem primeru se je to z gotovostjo potrdilo. Jože je, zaradi tega, ker mu je bilo s poškodovanim prstom dolgčas in ni vedel, kaj bi počel cele dneve, spet prijel za čopič. Barve, ki so bile leta in leta nedotaknjene in neko platno, ki je še ostalo iz časov njegovega ustvarjanja, so se kar sami začeli ponujati, kot rešitev iz dolgočasja. S prvo sliko, ki jo je naslikal po več kot dvajsetih letih, je bil zadovoljen. To mu je vrnilo voljo in zaupanje v svoje sposobnosti, zato se je takoj lotil nove slike, ki mu je prinesla še več veselja. Umetnik v njem je bil znova prebujen in njegova dela so zdaj z nami, na tej razstavi. Slike, iz prejšnjega obdobja pa so bile večinoma razdane, podarjene, nekaj malega tudi prodane po simbolični ceni, nekatere pa celo ukradene. Ko se je Jože ponovno vrnil v slikarstvo, je začel s slikanjem pokrajin. Vendar pa ga to ni povsem izpolnjevalo. Želel je nekaj drugega, nekaj več. Krajinarstvo, kot navadno realistično slikarstvo, mu ni predstavljalo izziva, saj se mu zdi, da se je tega lotevalo že preveč slikarjev, zaradi česar se mu zdi tako slikanje nekako oguljeno. On pa je hotel biti izviren in je iskal ideje za ustvarjanje globoko v sebi. Tam je našel ljubezen do lesa, ki jo je ves čas nosil v sebi, zdaj pa jo je upodobil tudi na platnu. Takole pravi: "Les je zame neskončno lep material, v vseh oblikah in stanjih, od mladega drevesa, pa vse do starega in ukrivljenega, ki je prestal že vse mogoče preizkušnje... Najbolj pa me navdušuje les, ki ga prinesem v svojo delavnico in ki mi pri obdelavi ponudi neskončno lep pogled na njegovo teksturo. Kos lesa, ki je imel za seboj največ preizkušenj, je v svoji notranjosti najlepši. Vse to je zame neizčrpen vir navdiha, kot povezava s človeško notranjostjo. Na ta način izrazim sebe." Kljub temu, da je od mnogih dobival veliko pohval za svoja dela, pa Jože vseeno ni imel zaupanja v svoje slike. Zato je, ob naključnem srečanju, naprosil slikarja Jožeta Megliča, če bi si prišel ogledat njegove slike in mu dal kakšen nasvet, kar slikar je z veseljem obljubil. Žal ga je prehitela smrt, zato do tega srečanja ni nikoli prišlo. Ker pa je v Jožetu še vedno glodal črv dvoma in se ni dal prepričati neprofesionalnim občudovalcem, da so njegove slike lepe, je vzpostavil stik z zelo znanim slovenskim slikarjem, Rudijem Španzlom, ki je narisal grafično podobo slovenskega tolarja. Ta ga je kljub temu, da se prej še nikoli nista srečala, sprejel z veliko odprtostjo in prijaznostjo. Navdušen je bil nad Jožetovo izvirno idejo lesene pokrajine. Nekatere slike pa so tudi zaslužile njegovo izrecno pohvalo. Vse to je dalo Jožetu posebno notranje zadoščenje zadoščenje in priznanje. Ko je Jože pred tremi leti ostal brez zaposlitve, se je poleg običajnega mizarskega dela, začel preizkušati še v izdelovanju drobnih dekorativnih lesenih izdelkov, ki ga prav tako, kot slikarstvo, notranje izpolnjujejo.

Lesena pokrajina
Več o izdelku...
 
ocena: 4/5 (489 ogledov)
Ustvarjalen.si © 2008, vse pravice pridržane! | O piškotkih | Izdelava spletnih strani: Editor Studios